Mediji poročajo o domnevnem samomoru mariborskega ravnatelja. Navadno bi tak dogodek odmeval v lokalni skupnosti in osebno prizadel njegove najbližje. Vendar je bil pokojni zadnje tedne medijsko izpostavljen, zato njegova smrt odmeva širše.

Poročanje medijev o samomoru

Medijska pozornost, senzacionalistično poročanje (npr. o metodi, kraju in času), špekulacije o “vzrokih” in sprožilcih ter prikazovanje samomora kot rešitve za težave ne vplivajo le na proces žalovanja njegovih bližnjih, temveč imajo lahko vpliv tudi na širšo javnost.

Samomor znane osebe in ponavljajoče poročanje o tem vplivajo na učinek posnemanja (t. i. Wertherjev učinek).

Po smrti znane osebe oz. poročanju v medijih število samomorov pogosto naraste, in sicer se poveča tveganje predvsem pri ljudeh v stiski, med mladimi oz. tistimi, ki se identificirajo z zgodbo oz. načinom smrti.

Najbolj odgovorno zato naredijo mediji, ki se izognejo takšnim objavam. Nekaj medijev je v tem primeru ravnalo ravno v skladu s tem priporočilom.

Smernice o odgovornem poročanju

Želimo si, da se število samomorov zaradi načinov poročanja ob nedavni smrti ne bi povečalo. Verjamemo, da si tudi novinarji želijo predvsem odgovorno informirati javnost o dogodku. Zato jih naprošamo, da ne pozabijo na odgovorno poročanje, saj ni potrebe, da bi poročanje povzročilo še več škode.

V ta namen smo pripravili smernice o odgovornem medijskem poročanju o samomoru, hkrati smo zbrali tudi pogoste mite o samomorilnem vedenju.

O samomoru naj bi se poročalo le, če je to v javnem interesu. Vprašljivo je, če je tako v slednjem primeru.

Če prispevki že morajo biti, si želimo, da bi novinarji in uredniki dopisali številke za pomoč v stiski, besede samomor pa ne bi uporabljali v naslovih. Prav tako je pomembno javnost informirati o kompleksnosti tega pojava, o dejavnikih tveganja za samomor (kot so depresija, občutki osamljenosti, zloraba alkohola, telesne bolezni, …) in o tem, da  je osebi mogoče v taki stiski pomagati in samomor preprečiti.

Kratka analiza prvih člankov

V času prvega dne po novici je mogoče na hitro, a brez poglobljene in sistematične analize, oceniti poročanje medijev.

Najbolj pozitivno bi bilo, če ta informacija sploh ne bi prišla v medije in nekaj medijev je takšnih, ki so se tako odločili po odgovornem premisleku. Verjetno bi bilo še bolj smiselno in odgovorno od medijev, če primeru že pred tem ne bi namenili toliko pozornosti in primera ne bi izkoristili za povečevanje gledanosti oz. branosti.

Glavne pomanjkljivosti pročanja se nanašajo na jasno razkrivanje identitete umrlega v vseh člankih. Nekateri članki celo navajajo ime in priimek osebe, vendar je glede na kontekst zgodbe že navedba “mariborski ravnatelj” dovolj, da se osebo prepozna. Pri tem je relativno malo pozornosti namenjeno tenkočutnosti poročanja in skrbi za bližnje umrlega.

Problematično je, da večina člankov (po prvem pregledu je takšnih več kot 80 %) v naslovih omenja besedo samomor. Nekateri mediji so besedo spremenili (npr. v smrt) po našem opozorilu.

Morda na videz majhna sprememba, vendar so študije iz preteklosti pokazale, da se število samomorov poveča ravno po objavi naslovov s tako vsebino, saj postane preveč vsakdanji način reševanja problemov.

Mediji žal tudi niso dovolj izkoristili priložnosti, da bi javnost informirali o kompleksnosti samomorilnega vedenja (npr. o dejavnikih tveganja, o katerih lahko v tem primeru predvidevamo iz celotnega zapleta – od osebnih, družinskih, družbenih).

Veliko člankov je kratkih in niso omogočili komentiranja, kar je pozitivno. Dobro je tudi, da članki ne poročajo o podrobnostih samomora. Vendar bi bilo vredno članke opremiti tudi z informacijami, kje poiskati pomoč v primeru stiske. Le ena objava do sedaj vključuje kontaktne podatke takšnih organizacij. Za širšo javnost bi bilo zanimivo pripraviti tudi prispevke o zgodbah, kjer so ljudje v podobni stiski našli konstruktiven izhod iz težav. Na ta način krepimo javno duševno zdravje.

Kaj lahko naredimo

Preprečevanje samomora je naloga vsakega od nas

Mediji sooblikujejo naše zaznavanje sveta,  družbe in tudi nas samih in sporočajo, kaj je zaželeno in dobro. Bi bilo vredno premisliti, kakšna sporočila oblikujejo naš vsakdan?

Na eni strani bi bil vreden premislek medijev h katerim vrednotam spodbujajo družbo – morda je možen premik od poročanja o prepirih in škandalih k vrednotam povezanosti, rasti, preseganja težkih situacij …

Verjamem, da imamo v Sloveniji veliko pozitivnih zgodb o katerih se le malo piše. Lahko bi se poročalo, kako so dijaki neke druge mariborske srednje šole v teh tednih na izmenjavi v tujini, kjer se jim širijo obzorja in se učijo spretnosti za življenje. A ni taka zgodba o šestnajstletnikih vredna večje pozornosti?

Vendar mediji niso edini krivec, čeprav je kamenjanje grešnega kozla zelo poenotilo javnost in skoraj učinkuje katarzično. Potreben je premislek vsakega izmed nas. Gledalci odločamo o tem, ali bodo takšne zgodbe poslušane in gledane.

Vsak od nas ima možnost, da ob senzacionalistični novici izklopi televizijo ali ne klikne na članek s puhlim naslovom, hkrati pa pozornost usmeri na pozitivne novice.

To je le majhna sprememba, ki morda lahko spremeni način poročanja novinarjev in urednikov in preseka začaran krog usmerjenosti gledalcev – in poročanja medijev – na negativno. Vendar bomo za to spremembo potrebovali zrelost vsakega od nas.

Za več informacij o medijskem poročanju, o samomoru in njegovem preprečevanju smo na voljo preko kontaktnih podatkov.

Vita Poštuvan

V imenu Slovenskega centra za raziskovanje samomora (UP IAM)