Vihar je bil nepotreben

Najprej menim, da – kot sem že z reklom povedal – sodi pravilo, da obsojenec za kaznivo dejanje ne more biti poslanec v državnem zboru, med elementarne človeške norme, med aksiome, ki ne potrebujejo ne razlage ne argumentacije. V kazenskopravnem žargonu bi rekli, da je kršitev te norme malum in se. V tej elementarni normi je temelj ustrezne pravne norme, ki jo v takšni ali drugačni obliki pozna ves zahodni svet. Samo za primer naj navedem: čl. 45 (Nebenfolgen) nemškega KZ, čl. 27/l (Amtsverlust) avstrijskega KZ, čl. 131, posebej tč. 26 in 27 (L'interdiction des droits civiques, civil et de famille) francoskega KZ.

Tudi v naši pravni ureditvi imamo institut pravnih posledic obsodbe v členih 78 do 80 veljavnega kazenskega zakonika. Razvil se je iz nekoč vsesplošne izgube državljanskih pravic v bolj diferencirano prenehanje ali izgubo posameznih pravic, kot so na primer opravljanje določenih funkcij ali pooblastil uradne osebe ali prenehanje delovnega razmerja itd., ali pa v prepovedi pridobitve posameznih pravic, med njimi na primer v prvi alineji 2. odstavka 79. člena: prepoved opravljanja posameznih javnih funkcij ali pooblastil. Pravne posledice se smejo predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane, je zapisano v 3. odstavku 78. člena KZ. V tem, v avtomatizmu nastanka pravnih posledic obsodbe, je ena izmed razlik v primerjavi z varnostnim ukrepom prepovedi opravljanja poklica iz 71. člena KZ, ki ga lahko izreče samo sodišče s sodbo.

Ne vem, zakaj se zakon o poslancih ni ravnal po določbah kazenskega zakonika (ki je v tej zadevi sistemsko gledano zakon nad zakoni), ko je v 3. alineji 1. odstavka 9. člena predpisal pravno posledico prenehanja opravljanja poslanske funkcije tako pomanjkljivo, da je zato nastal vihar. Je pa bil ta vihar po mojem prepričanju nepotreben in problem lahko rešljiv, če bi sicer pravnoformalno pomanjkljivo oblikovano določbo zakona razlagali z uporabo določb 78. in 79. člena KZ o pravnih posledicah obsodbe, ne pa natezali zadeve na kopita ustave, ki s tem nima nikakršnega opravka. S takšno razlago zakona bi brž ugotovili, da je brez pomena, ali je bil kdo obsojen še pred izvolitvijo za poslanca ali po tem. Obžalovanja vredno je neznanje prava, pravno pa brez učinka, če je obsojencu omogočilo kandidirati za poslanca. Enako obžalovanja vredno je, pravno pa irelevantno, če je bil kdo izvoljen potem, ko je bil obsojen, in tudi, če mu je državni zbor potrdil mandat. Vsa ta dejanja so v nasprotju z določbo zakona in zato protipravna, preprosto zato, ker pravna posledica nastane avtomatično po sili zakona. Zato so po mojem mnenju ta dejanja in opustitve pravno nični.

Na koncu, potem ko je državni zbor končno le sprejel ustrezen sklep, ki sledi zgoraj opisani logiki, se je nekaterim zdelo, da morajo poiskati še kakšno oviro za uveljavitev nedvomne socialno etične in pravne norme. Našli so jo v trditvi, da ugotovitveni sklep vodstva državnega zbora nima ustrezne pravne forme in da zato nima učinka. To pomeni, da bi moralo vodstvo državnega zbora ta ugotovitveni sklep oblikovati najprej kot predlog in ga dati na glasovanje državnemu zboru; če bi ga ta izglasoval, bi postal odločba in tako dobil ustrezno pravno obliko, vključno s pravnim poukom.

To stališče je v nasprotju z izrecno določbo KZ, da pravne posledice obsodbe nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane. Državni zbor sicer po 3. odstavku 9. člena zakona o poslancih lahko sprejme sklep, s katerim vsemu navkljub razveljavi učinke kazenskega zakona in pravnomočne sodbe. Pustimo ob strani vprašanje o legitimnosti te izključno in izrazito politične določbe. Vodstvo državnega zbora je po mojem prepričanju ravnalo v skladu z določbami 9. člena zakona o poslancih, ko je dalo na glasovanje najprej predlog, naj državni zbor sprejme (na podlagi možnosti iz 3. odstavka tega člena) sklep, da obsojencu poslanski mandat ne preneha. Ko ta predlog ni bil sprejet, so bili s tem izpolnjeni vsi pogoji za uveljavitev 3. alineje 1. odstavka 9. člena zakona o poslancih, da mandat poslancu preneha s pravnomočno obsodbo na kazen zapora, daljšo od šestih mesecev. Glede na že povedano, da nastane ta pravna posledica po sili zakona, o njej ni niti mogoče, kaj šele potrebno glasovati. Ugovor, češ da je prizadeti prikrajšan za pravni pouk o pritožbi, je brezpredmeten. Pritožba zoper ugotovitveni sklep vodstva državnega zbora ni niti smiselna niti mogoča. Prizadetemu ostane z ustavo določena možnost pravnega varstva iz 15. ali 25. člena ustave, a ostane odprto vprašanje, kateri organ bi sploh lahko bil pristojen za takšno pritožbo in o čem naj sploh odloča, saj omenjeni sklep po mojem prepričanju ni kršitev kake z ustavo določene človekove pravice ali svoboščine.

Glede na vse, kar smo lahko brali učenega o tej zadevi, pa je očitno, da mora državni zbor kar najhitreje sprejeti spremembe in dopolnitve zakona o poslancih, tako da bodo zadovoljni ustavorazlagalci in črkobralci. Predvsem pa si želim, da bo v skladu z ljudsko in človeško razumljivim pravilom, da pravnomočno obsojena oseba za kaznivo dejanje na določeno kazen zapora v nobenem primeru ne more biti poslanec. In še to: bilo bi modro, če bi pristojni državni organi povabili k sodelovanju katerega od odličnih kazenskopravnih strokovnjakov mlajše generacije s Pravne fakultete v Ljubljani, kadar gre za zadevo, ki je kazenskopravne narave ali je vsaj povezana s to vejo prava.